Adoula

O moji izbiri kraja rojstva

Takoj, ko sem zanosila, sem verjela, da bom tudi tokrat rodila v porodnišnici. Dvakrat sem že in obakrat sem imela (vsaj mislila sem) naravna poroda, dobri izkušnji, hitra poroda in zakaj bi rodila kje drugje. Bila sem celo proti porodu doma, za katerega se je takrat odločila moja sestra. Zdelo se mi je preveč tvegano.

Potem pa me je sestra povabila, da sem bila zraven, ko je k njej na obisk prišla babica, s katero je nameravala roditi. Bila sem še čisto na začetku nosečnosti, bilo mi je zelo slabo, tako da še nisem začela raziskovati, če je na voljo že kaj nove literature o porodu. Pri pogovoru z babico pa sem izvedela, da so nekateri rutinski postopki, ki mi niso bili všeč pri prvih dve porodih, povsem nepotrebni (britje, klistiranje, predrtje plodovih ovojev, pritisk babice na trebuh,…). In da lahko celo pijem med porodom. Spomin na močno žejo med rojevanjem je bil še zelo živ. Potem pa sem prebrala še Modrost rojevanja in Moj porodni načrt, ter ugotovila, da prva dva poroda vseeno nista bila tako idealna, ter da si zdaj želim roditi drugače. Zaželela sem si, da bi imela te informacije že takrat na voljo…

Zvedela sem za babiško hišo v Postojni, ki se mi je v tistem trenutku zdela idealna izbira. Šla sem jo pogledati, bila sem navdušena, imaš svojo porodno sobo, svoj apartma, babico ki je ves čas ob tebi, naraven porod in še bazen. Ja, voda, porod v vodi sem si tokrat vsekakor izbrala. Tako naravno se mi je zdelo, da pride dojenček iz vode v vodo, iz toplega objema maternice v prav tako toplo vodo. Med obiskom petih predavanj Priprave na čudovit porod*, ki jih vodi izjemna doula Nina Jenštrle, sem izvedela mnogo stvari. Med drugim tudi, katere so pomanjkljivosti babiške hiše. Kaj če bo ravno v tistem trenutku zasedena, je bila le ena izmed njih.

In tako sem že tisti dan začutila, da je porod doma edina možna izbira za rojstvo mojega otroka. Začela sem se veseliti te izbire, začutila sem izjemno, 100% zaupanje, da je ta izbira prava, varna in edina zame. Da bo vse v redu. Ob tem sem občutila izjemen občutek svobode, kaj mi ta izbira prinaša in čemu vse se bom s tem izognila, kot če bi rodila v porodnišnici. Z znanjem in informacijami, ki sem jih zdaj imela, sta se mi prva dva poroda zdela daleč od idealnega in od tega, kar bi si želela še enkrat. Tudi za mojega partnerja je bil porod doma edina možna izbira. Uau, kakšna podpora.

Poklicala sem babico iz Trsta (govori slovensko) in se zmenila za prvi obisk. Odločitev za rojstvo doma sem sprejela v petem mesecu nosečnosti. In bolj kot se je bližal datum poroda, bolj sem se ga veselila. Če me je kdo vprašal, kje bom rodila, sem povedala. Razni komentarji, kaj pa, če bo kaj narobe in kako sem pogumna, niso v meni niti za trenutek pustili dvoma v 100% zaupanje, ki sem ga imela. Zaupanje, da bo vse v redu. Ne samo v redu, da naju čaka prečudovita izkušnja. Zaupanje, v moje telo, da zmore roditi tega otroka na povsem naraven način, v modrost mojega telesa in narave. Verjela sem, da si takšnega rojstva želi tudi moja mala dojenčica, ki raste v meni.

Bližnjim, ki so želeli vplivati na mojo izbiro in izražali neodobravanje, sem jasno povedala, da je to moja izbira, naj jo sprejmejo in da ne želim od njih sprejemati njihovih dvomov in strahov. Otrokoma sem povedala, da bom rodila doma in da ju bo neko jutro v dnevni sobi pričakala mala sestrica. Čutila sem, da bom rodila ponoči in da ne bom potrebovala varstva za otroka. In res je bilo tako…

Prihod malega angela

Vedela sem, da si otrok sam izbere, kdaj bo prišel na svet in da bo Isa prišla v začetku maja. Tako mi je sporočila. Bila sem povsem mirna, uživala sem v nosečnosti in se hkrati zelo veselila izkušnje poroda doma.
Ta večer sem šla spat že zelo zgodaj, pred spanjem mi je Isa sporočila, da se bodo ta večer pričele zelo intenzivne priprave na porod. Že pred zanositvijo in med celo nosečnostjo, sem se vsak dan povezovala z Iso in tako mi je večkrat kaj povedala. Tudi ime, ki si ga je izbrala sama.

Med spanjem sem okoli 21h začutila, da mi je odteklo nekaj kapljic vode, potem pa mi je začel otrdevati trebuh, kot že nekaj tednov prej, le da je bilo tokrat drugače. Čutila sem, da so to pravi popadki. Ni se mi še dalo vstati, malo sem še ležala. Po eni uri vendar začutim, da moram poklicati babico. Zmeniva se, da si izmerim, na koliko časa trajajo popadki. Izmerim tri popadke na 6 minut in jo ponovno pokličem. Prišla bo. Začutim vznemirjenje, ne morem več ležati.

Začnem prižigati svečke v dnevni sobi, v izparilnik dam eterično olje vrtnice, prezračim sobo, prižgem svoj najljubši cd, moj dragi pa medtem zakuri kamin. Priprave na romantičen večer. Med popadki vokaliziram glasova a in o, ter se gibljem. Popadki me sploh ne bolijo. Pomislim, tako bi lahko rojevala cel dan. Poskusim en popadek brez vokaliziranja in takrat začutim bolečino. Ko jih ni, počivam, ves čas pa trebušno in zavestno diham. Sem v tem trenutku. V izkušnjo povabim še svojo dušico, ter seveda Isino in vse podpornike poroda. Za trenutek pomislim, kaj vse bi se zdaj dogajalo v porodnišnici, jaz pa uživam doma in čakam na babico. Čez eno uro pride.

Popadke imam že na dve minuti. Naredi mi ctg, vse je v redu. Nogi imam mrzli do polovice kolen. Pravi, da sem 5 cm odprta, ko bom imela mrzli nogi do kolen, bom odprta 10cm. Nobenih bolečih vaginalnih pregledov. Partner začne pripravljati bazen. V vodo dam čaj iz posušenih vrtničnih cvetov. Ob 1h se potopim v vodo, okoli mene plavajo cvetovi vrtnic, v ozadju nežna glasba, partner in babica me polivata s toplo vodo, svetlobo v sobi pa dajejo sveče in kamin. Čisti luksuz pomislim. To je hotel za rojevanje s petimi zvezdicami. Popadki me še vedno ne bolijo, čeprav so pogosti. V sobi čutim izjemno energijo miru, ljubezni, hkrati pa vso podporo energij, ki nama služijo in naju varujejo.

Potem začutim drugačen občutek med popadki, da glavica že pritiska navzdol. Začnem se spraševati, kako bom vedela, kdaj naj začnem pritiskati. Druga porodna doba je namreč pri porodu doma drugačna, ni vodena. Babica ti ne pove, kdaj pritiskaj in kdaj ne. Tudi ni klasičnega pritiskanja, kot pri porodu v porodnišnici. Otroka lahko izdihaš na svet. Poslušati moraš sebe, svoje telo. Prvič se v meni pojavi določen dvom, kako bom vedela, kaj moram narediti, kar se takoj pozna. Popadki postanejo neredni in se umirijo. Babica mi pravi, naj si zaupam, da bo vse v redu, da bom vedela. Je povsem mirna. Skušam umiriti glavo, ki mi nagaja in se z zavestnim dihom vrniti v telo, v ta trenutek. Jaz sem kreator izberem in spustim dvom. Za nekaj minut grem ven iz vode.

Popadki se takoj vrnejo in postajajo še močnejši. Kmalu začutim pritisk, ki se ga spominjam že od prvih dveh porodov. Popadki postanejo zelo močni, prav tako pritisk glavice. Moje vokaliziranje postaja vse glasnejše, prav tako bolečina, ki je do zdaj sploh nisem čutila. Rodila bom. Sem v določenem transu, prepustim se telesu, trdno držim za roke mojega dragega. Pokličem Isa, pridi!

Ob 4.05h na svet priplava Isa. Takoj dvakrat zajoka, nato se popolnoma umiri. S široko odprtimi očmi začne opazovati kam je prišla. Pogled, ki seže v srce in si ga zapomniš za vedno. Tako zadovoljna je, njen obraz je popolnoma sproščen, tudi telo se v vodi kmalu sprosti. Gledava se in se zaljubljava, v tišini, v miru, v varnem prostoru našega doma. Ni hitenja, imamo čas drug za drugega. Isa se smehlja, tako zadovoljna je. To je čarobno, ta trenutek, ko se čas ustavi in je vse popolno. In zjutraj je bratca že čakalo veliko presenečenje. Sestrica Isa.

Tjaša in Isa