Avtor knjige F.Leboyer, ginekolog in porodničar velja za enega izmed največjih pionirjev porodništva. Pred več kot 50 leti je bil prvi, ki se je začel spraševati, kako otroci doživljajo svoje Rojstvo. Pri tem svojem delu je bil izjemno osamljen. Vrnil je zdravniško licenco in se posvetil pisanju in fotografiranju.
Knjiga Rojstvo brez nasilja je bila natisnjena v milijonih izvodih, tudi v slovenskem jeziku s svojo prvo izdajo pred 40 leti. Zadnjih 20 let je bila razprodana. Zdaj se osvežena ponovno vrača na knjižne police.
Ste se že kdaj vprašali kako otrok doživlja svoje Rojstvo?
Ob branju knjige lahko podoživite tudi svojega. Rojstvo je izkušnja, ki je skupna prav vsem.
In zdaj se posvetimo sluhu.
Nič preprostejšega: molčimo.
Pa je to res preprosto?
V resnici ne toliko, kot si mislimo.
Smo namreč izjemno zgovorni.
Še več, tako težko ostanemo tiho poleg nekoga drugega, da tega niti ne poskušamo.
Če želimo molčati, posvečati pozornost ‘drugemu’, poslušati in zaznavati več kot zgolj besede, se moramo za to potruditi.
Na to se moramo pripraviti. V tem se moramo uriti
in razumeti, zakaj je potrebno.
Povedati moramo, da so bile prve ženske, ki so rodile v tišini, izjemno vznemirjene.
Že proti koncu in še pred samim rojstvom smo govorili malo in potiho, da ne bi motili vsesplošne spokojnosti in bi pripravili primerno ozračje za otrokov prihod. In ko je dojenček prišel na svet, nismo spregovorili niti besede več.
Če je bilo že treba kaj povedati, izreči ukaz ali napotek, smo to naredili skorajda neslišno, šepetaje. Da ne bi vznemirjali novorojenčka v prvih trenutkih njegovega življenja.
Ta popolnoma naravni, a vendarle neverjetni način rojevanja je ženske tako presenetil, da jih je dokaj hitro zajela panika!
Namesto da bi otrok kot po navadi jokal, je le dvakrat ali trikrat vzkliknil, nato pa je globoko zadihal. Tako da so v tej globoki tišini ženske slišale … da ne slišijo otrokovega joka!
V njihovih očeh se je zato hitro zarisalo presenečenje, kmalu zatem še strah. S pogledom so tavale od enega do drugega navzočega, kakor da jih bremeni teža vprašanj!
Nenadoma niso več zdržale in srce se je odprlo:
»Le zakaj moj otrok ne kriči?«
To je pretresljivo. Osupljivo. Šokantno.
To je obupani vzklik otroka, ko mu polomimo igračko.
»Le zakaj moj otrok ne kriči?«
Ta vzklik izraža neizmerno presenečenje, obžalovanje, zahtevo, da ostanemo brez besed. Vsi govorijo, da otrok ‘mora’ kričati. Vsi v mislih nezavedno povezujejo rojstvo s trpljenjem. Zato novorojenčkovo kričanje velja za nekaj samoumevnega.
Kaj naj rečemo? Kaj naj odgovorimo na to?
Teh žensk ni nihče posvaril, nihče jih ni pripravil na to tišino, ki je za nas nekaj običajnega.
Ljudje so tako izrojeni, da jih nekaj resnično preprostega ohromi in osupne.
»Moj otrok ni živ!« je nadaljeval obupan glas.
To je bilo za nas čudno, obžalovanja vredno.
»Z vašim otrokom je vse v redu,« smo dejali in s kretnjo dopovedali ženskam, naj govorijo tiše. Želeli smo namreč zaščititi dojenčkova ušesa.
A naš šepetajoči glas je spravil nesrečnice v še večji obup.
Saj menda čutite, kako se vaš otrok premika. Čutite, kako je zadovoljen.«
A žal je bilo tudi to rečeno potihem.
Le kaj storiti, da bi bila tako otrok kot mama zadovoljna?
Šele tedaj, prepozno, smo v resnici poskušali pojasniti, zakaj je potrebna tišina – da moramo spoštovati otroka in obvarovati njegova ušesa, da ga ne smemo strašiti z glasnim vzklikanjem. Mamam smo poskušali dopovedati, da otroku ob prihodu na svet ni več treba trpeti in kričati, da ob rojstvu ni potrebna kalvarija. A zaman. Tedaj je bilo že prepozno.
Naša pojasnila jih niso prepričala. V njihovih očeh je ostalo breme dvoma. In obžalovanje!
Kljub temu so se nazadnje pomirile.
»Z vašim otrokom je vse v redu,« smo ves čas ponavljali, da bi jih potolažili.
»Mislite resno?« so spraševale, njihov glas pa je izražal čisto nejevero!
Po pravici povedano, je otrok, ki ob rojstvu po enem ali dveh vzklikih začne mrmrati, zehati in se pretegovati – otrok, ki pride na svet, kot da bi se prebudil iz krepčilnega spanca, nekaj resnično presenetljivega.
Za vse, ki tega niso vajeni, je dejstvo, da mama rodi z nasmehom, brez kričanja in zariplosti, izjemno nepričakovano in osupljivo.
S tem želimo povedati, da se morajo ženske pripraviti.
Brez pogojevanja! Ravno nasprotno. Biti morajo čuječne in se zavedati vsega.
Vendar pa morajo tudi razumeti. Vedeti morajo, da otrok sliši, da so njegova ušesa občutljiva. In da jih zlahka prizadenemo.
Dojenček ni igračka ali okrasek. Je živo bitje, ki jim je zaupano.
Ženske morajo razumeti in začutiti:
»Jaz sem njegova mama.«
In ne:
»To je moj otrok.«
